Cerkev sv. Urha škofa
Kraj: Bovec
Dekanija: Bovec
Cerkvenopravni status: župnijska cerkev (od 1192)
Čas izgradnje: V 17. stoletju, ko so povečali prejšnjo gotsko kapelo baronov Sembler.
Blagoslovitev / posvetitev: Cerkev je 26. septembra 1751 posvetil Karel Mihael Attems, naslovni škof v Pergamonu in apostolski vikar za del ukinjenega oglejskega patriarhata „a parte imperii“.
 
Obseg škode in razlogi zanjo: Cerkev, zgrajena v beneškem slogu na severnem delu naselja proti gori Rombon, je v vojni najprej služila kot vojaško opazovališče, nato pa so jo uporabljali kot hlevski prostor. Artilerijski ogenj je v njej zanetil ogenj. Notranjost je bila izropana in uničena, ohranilo se je obodno zidovje. Glavni baročni marmorni oltar iz 17. stoletja je bil deloma uničen zaradi zrušitve stropa prezbiterija in požara, ki je sledil. Med vojno so odnesli grb baronov Sembler, ki se je nahajal na desni strani zgradbe; izginil je tudi kristalni lestenec, ki je visel na sredini cerkvene ladje.
Popravilo / obnova: Z odlokom generalnega civilnega komisarja Mosconija je obnovo maja 1921 prevzela italijanska vlada. Nalogo so zaupali podjetju inž. Artura Gibertija, ki je na osnovi pogodbe z dne 9. septembra 1920 vodil obnovo občinske zgradbe in sirotišnice v Bovcu. Med deli so junija 1920 naleteli na ostanke poslikav in okenski okvir iz tufa, zato so je obnova zavlekla. Gradbeni delovodja inž. Italo Fischer je namreč ocenil, da je treba pripraviti dopolnjene načrte, ki bodo upoštevali restavriranje odkritih zgodovinskih dragocenosti. „Urad za umetnost in spomenike“ (Ufficio Belle Arti e Monumenti), ki mu je načeloval Guido Cirilli, je sporočil „tolminskemu odseku Urada za obnovo“ (Sezione di Tolmino dell'Ufficio Ricostruzioni) – ta je bil podrejen „Tehničnemu oddelku Julijske krajine“ (Dipartimento Tecnico della Venezia Giulia) –, da je že pripravil načrt v prid stare cerkve iz 15. stoletja; predvidel je izločitev vseh poznejših dodatkov, ki ne ustrezajo gotski podobi zgradbe (na aprimer stebrov starega kora). Predlagal je odprtje štirih starih bifor v zvoniku, notranjost cerkve naj bi bila brez poslikav in pobeljena, z neometanimi kamni; ohranili naj bi temelje stare apside, ki so jo odkrili pred kratkim (zapis 11. oktobra 1921). Drugačna je bila vsebina sporočila „Generalnega civilnega komisariata“ (Commissariato Generale Civile) v Trstu, ki ni pristal na prošnjo za izredno denarno pomoč v višini 9.000 lir, ki bi “omogočila predstavitev in ohranitev nekaterih arhitekturnih posebnosti umetnostno-zgodovinske vrednosti“ (28. december 1921), ker da v tem primeru ne gre za zadevo, ki jo zajema zakonodaja o vojni škodi. Potreben denar v ta namen pa Cirilli ni imel na razpolago (19. januar 1922). Kljub zamudam zaradi dodatnih zahtev „Urada za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) in povišanih cen, nad katerimi je tožil Giberti, so bila obnovitena dela zunanjega zidovja dokončana spomladi 1922. V notranjosti pa je bilo treba poskrbeti še za pet oltarjev spripadajočo opremo, deset slik, križev pot, prižnico, spovednice, zakristijske omare in orgle (zapis duhovnika Klobučarja 21. aprila 1922). Porabili so približno 300.000 lir (vključeni so zvonovi in notranja oprema), junija 1929 priznana vojna odškodnina pa je znašala 333.614,70 lir, 22.000 lir manj od cenitve gradbenega delovodje inž. Itala Fischerja, ki jo je leta 1923 „Urad za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) tudi sprejel. Izdelavo ustreznih načrtov je prevzel tolminski odsek tega urada, ki ga je tedaj vodil inž. Rodolfo Machnitsch (Mahnič) s pomočnikom inž. Giovannijem Mercuso. Odobril jih je Guido Cirilli, načelnik „Urada za umetnost“ (Ufficio Belle Arti) v Trstu, podpisal pa Alberto Riccoboni. Projekt je bil razveljavljen, razlog za to pa ni znan. Septembra 1923 je direktor in načelnik „Urada za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) v Gorici, potem ko mu je mesec dni prej tolminska sekcija poslala valutacijo del, predlagal, da bi prevzela breme obnove notranjosti cerkve država; Komisariat za povračilo vojne škode (Commissariato riparazioni danni di guerra) v Trevisu je določil odškodnino v višini 72.000 lir, kar je tržaška prefektura odobrila 31. decembra 1923. Januarja naslednjega leta so na javnem razpisu konkurirala tri od osmih povabljenih podjetij. Maja so izbrali najugodnješo ponudbo (za razliko od ostalih dveh je vključevala tudi izdelavo oltarnih kipov) bratov Francesca in Giovannija Battiste Novellija iz Gradišča ob Soči, ki sta junija 1924 začela z delom. Stari glavni oltar je restavriral Giovanni Battista Novelli; za to so se odločili zaradi vrste marmorja, ki so ga pridobivali iz jame na Rombonu in je bil zaradi njegove redkosti zelo cenjen. Novelli je izklesal oltarne kipe (podobe glavnih kreposti, sv. Florijan in sv. Janez Nepomuk) iz istrskega kamna, prav tako je izdelal levi stranski oltar, stopnice in tla prezbiterija, prižnico, prezbiterij, krstni kamen, kropilnik za blagoslovljeno vodo, balustrado in kamniti tlak. Z deli so končali 4. februarja 1925, stroški so znašali 65.657,43 lir. Kolavdacijo je avgusta istega leta ob prisotnosti Machnitscha in Novellija opravil Giacomo Castiglioni, prvi inženir pri „Civilnem inženirstvu“ (Genio Civile) v Trevisu. Dogovarjali so se še z drugimi izvajalci, ki so jim zaupali različna obnovitvena dela; tržaška prefektura je to odobrila, kljub temu da podjetja niso bila uradno zabeležena v registru zadrug in potrjenih podjetij (tak je bil tudi Novellijev primer). Leta 1924 (avgust/september) je podjetje Antonio Durjava obnovilo streho v pocinkani pločevini in notranjost zvonika. Za notranje cerkveno okrasje je (julija 1924) poskrbelo podjetje Bierti, Del Fabbro e Giurisatti iz Humina; stroški so znašali 15.000 lir. Leta 1929 se je župnik pritoževal zaradi nedovršenega stranskega oltarja in tlaka „v zelo slabem stanju“; za ta dela je bila odgovorna vlada (40.000 lir). Če lahko verjamemo številki, ki jo navaja župnik Anton Klobučar (17. december 1929), je celoten strošek za obnovo zgradbe, nove zvonove in notranjo opremo znašal 300.000 lir.
Dimenzije: Dolžina: 36 m; širina: 16 m; višina: 12 m. Pročelje gleda proti jugu. „Cerkev ima obliko podaljšanega štirikotnika, prezbiterij pa je kvadratne oblike manjših dimenzij kot ladja.“ .
Otvoritev / nova posvetitev ali blagoslovitev:
Zvonovi in zvonik: Uro v zvoniku so obnovili med letoma 1929 in 1934 (podjetji A. Durjava in C. Mihelič) na osnovi izplačila vojne odškodnine v višini 3.173 lir. Stroške za ulitje treh zvonov je pokril „Center za pomoč v vojni razdejanim cerkvam“ (Opera di soccorso per le chiese rovinate dalla guerra).
Inventarji in seznami: Risposta alla circ. arciv. 6 aprile 1922, pr. 1444, ki ga je napisal župnik in dekan Anton Klobučar (21. april 1922); Elenco delle chiese e degli edifici ecclesiastici, … (30. julij 1927) za cerkev sv. Urha in podružnične cerkve sv. Marije v Polju, sv. Janeza Krstnika na Kalu, sv. Nikolaja v Plužni ter kapelo Sv. Trojice v Bovcu; Inventario della chiesa parrocchiale di s. Ulderico dei beni immobili e mobili (Klobučar, 31. december 1928) (ASGO). Stato patrimoniale ed economico della chiesa parrocchiale di s. Ulderico in Plezzo, ki ga je pripravil župnik in dekan Anton Klobučar (17. december 1929); Supellectilis [sic] ecclesiae parochialis Ampletii, inventar v latinskem jeziku (23. julij 1935), ki ga je sestavil Klobučar (ACAG).
Slike:
– Sacra itinera, str. 58-60
– fotografije / razgednice ruševin: Moschetti, str. 138-139
– fotografije/ razglednice obnove
– planimetrije in načrti, PANG, heliografij
Arhivski viri.
ACAG, Parrocchie oltre confine, Atti, b. 76-81, Plezzo - Bovec, f. 81.
ASGO, Prefettura di Gorizia, Atti generali, b. 334, f. 1219 (Inventari delle chiese della Provincia di Gorizia).
ASGO, Genio Civile, b. 1914, f. 5226.
Literatura in splet.
COMMISSARIATO PER GLI AFFARI AUTONOMI DELLA PROVINCIA DI GORIZIA E GRADISCA , Relazione sull’attività svolta nel triennio 1918-dicembre 1921, Vol. I., P. I-IV, Gorizia, Tipografia sociale, 1922, p. 107.
A. Ferrucci, “La valle dell’Isonzo da Salcano a Volzana” in Guida del Friuli: Gorizia con le Vallate dell'Isonzo e del Vipacco, 5, a c. di Michele Gortani, Udine, Del Bianco, 1930, pp. 364 e segg.
A. Moschetti, I danni ai monumenti ed alle opere d’arte nelle Venezie nella guerra mondiale 1915-1918, IV, Venezia, Ferrari, 1931, pp. 161 e 168.
P. Santoboni, Guido Cirilli e i problemi del patrimonio culturale della Venezia
Concordia et Pax - Copyright 2016 - All rights reserved - Privacy - Cookies Policy