Popravilo / obnova: Potem ko so med majem 1918 in poletjem 1923 izvedli zavarovalna dela in delna popravila, je italijanska vlada prevzela breme obnove cerkve, ki se je začela maja 1924 in končala junija 1929. Cerkev je dobila zunanjo podobo na osnovi načrtov tržaškega arhitekta Edoarda Caramana (1924), ki se je navdihoval pri Fabianiju. Notranji izgled cerkve s povečanim prezbiterijem, nadškofijskim prestolom in stropom kapele zakladnice je delo dekoraterja Francesca Grossija iz Rima, videmski slikar Enrico Miani pa je avtor poslikave stropa v prezbiteriju (1929). Sedeže za kanonike je izdelalo podjetje Fior iz Vidma (1928–29) in vanje vgradilo 12 panelov, delo Giuseppeja Bernardisa iz okrog leta 1830. Število stranskih oltarjev se je znižalo na 12 (štirje manj glede na predvojno stanje). Leta 1929 so v cerkev namestili kropilni kamen za blagoslovljeno vodo, ki so ga prej uporabljali kot krstilnik v župnijski cerkvi na Placuti. Celotni stroški so državo stali 1.743.782,54 lir, pri čemer ni upoštevana vojna odškodnina za premičnine. Pozneje so zbrali dodaten javni denar za dokončanje umetniških del, v celoti 90.000 lir, ni se pa posrečilo udejaniti načrt poslikave osrednje ladje in slavoloka. [Podrobnejši opis].

Zvonovi in zvonik: Piramidalni vrh zvonika posnema predvojno stanje, kar ne velja za bifore na štirih straneh stolpa zvonika. Šest starih zvonov se je ohranilo. [Podrobnejši opis].

Inventarji in seznami: Stato patrimoniale ed economico della chiesa metropolitana dei ss. Ilario e Taziano di Gorizia, ki ga je 20. decembra 1929 izdelal msgr. Ignacij Valentinčič; Inventario della chiesa metropolitana (…) riguardo oggetti preziosi, artistici e storici per l’anno 1929 (Valentinčič, 31. december 1929); Elenchi ed inventari della Arte Sacra (stanje 1929–1932).

ACAG , Archivio del Capitolo Metropolitano di Gorizia, b. 112, f. 112.1.

Literatura in splet.