Obseg škode in razlogi zanjo: F. Caccese piše v poročilu (16. aprila 1927), da je cerkvi leta 1915 povzročila „manjšo škodo“ italijanska artilerija; 13. julija 1916 je granata močno poškodovala zvonik, nakar je v letih 1916 in 1917 (po italijanski osvojitvi Gorice 8./9. avgusta) „največjo škodo“ prizadejalo avstrijsko topništvo, saj je frontna črta potekala na vzhodnem robu vasi. Poleg ognjenega orožja so cerkev poškodovali tudi izkopani strelski jarki in zaklonišča, ki so od kletnih prostorov hiš potekali v razne smeri in segali pod temelji vasi 3 do 3 metre in pol v globino. Aprila 1922 je kapucin p. Lin Prah, župnijski administrator, poročal goriškemu nadškofijskemu ordinariatu, da je cerkvena zgradba popolnoma uničena, prav tako bližnja kapela Božjega groba in kapela na pokopališču. Opozoril je tudi na izgubo notranje opreme s klopmi in orglami vred.
Tačas so imeli bogoslužje v baraki na kraju „Na brajdi“, ki je lahko sprejela le petino vseh župljanov.

Popravilo / obnova: Šempetrski župnik in dekan Franc Knavs se je 8. marca 1920 prek ordinariata obrnil na „Vojaško direkcijo za dela v Julijski krajini“ (Direzione Militare Lavori della Venezia Giulia) s prošnjo za takojšnji začetek obnove župnijske cerkve sv. Petra, da bi tako preprečili „upravičeno nezadovoljstvo“ civilnega prebivalstva zaradi nezačete rekonstrukcije javnih zgradb v porušenih vaseh.
Potek gradnje nove cerkve odraža negotovost pri razlagi italijanske zakonodaje glede vojne odškodnine in pogosto spremenljivost koeficienta pri oceni vojne škode, ki je bil večidel v škodo upravičencev: septembra 1923 je prva cenitev „Urada za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) v Gorici določila znesek v višini 644.999,67 lir, ki so ga avgusta 1924 znižali na 607.058,52 lir, januarja 1927 pa je padel že na 558.000 lir.
Sprva je prevzela pobudo za izvedbo gradnje župnija sama in (2. junija 1920) zaupala izdelavo načrta arhitektu Rodolfu Klasnigu, ki je predlagal večjo zgradbo od prejšnje; enoladijska cerkev v neorenesančnem slogu s preprostimi linijami bi stala na istem mestu (strošek: 700.000 lir). „Odločno nasprotno“ mnenje je septembra 1920 podal Guido Cirilli iz „Urada za umetnost in spomenike“ (Ufficio Belle Arti e Monumenti), pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da je bil Cirilli član izvršnega odbora „Urada za pomoč v vojni razrušenim cerkvam“ (Opera di Soccorso per le chiese rovinate della guera), ki je imel glavno besedo pri presoji umetnostno-liturgične vsebine projektov. Že štiri mesece za tem je občina Šempeter poslala Okrajnemu sodišču v Gorici načrt s predračunom za novo cerkev (179.497,56 kron). Potrebna pa so bila vsaj še tri leta, preden so dosegli zastavljene cilje.
Februarja 1922 so, tudi da bi se izognili nasprotjem med lokalnimi gradbenimi podjetji, zadevo zaupali goriškemu arhitektu Giuseppeju De Minu. Njegove načrte so junija istega leta odobrili in mu prepustili tudi vodenje del. Predvideni stroški (1.015.000 lir) so bili na predlog „Urada za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) znižani na 800.000 lir. Kljub temu je številka precej presegala denarna sredstva, ki so bila dejansko na razpolago. Tržaška prefektura je pozvala župnijo, naj poišče nov načrt z nižjimi stroški in tako je župnijska uprava 29. avgusta 1923 zadolžila Studio tecnico Emilio Luzzato e Piero Pedroni v Gorici, da izdela načrt obnove v višini 645.328 lir, ki je le nekoliko presegal določeno vojno odškodnino.
V tem času (od oktobra 1922 do oktobra 1923) so podrli ostanke zidovja cerkve (severna in južna stran, pročelje, apsida, zvonik) in kapele Božjega groba ter odstranili del materiala.
Župnija je, medtem ko je čakala na odobritev novega načrta, (oktobra 1923) naročila podjetju Ericani iz Gorice, naj začne s pospravilom in pridobivanjem marmorja, a je že 30. oktobra tržaška prefektura ukazala takojšnjo prekinitev del, prav zato ker ni razpolagala z odobrenimi projekti. Nič ni pomagal odgovor podetja, ki se je sklicevalo na socialno-ekonomsko dobrobit tovrstnega dela za lokalno okolje.
Situacija je bila nekoliko zapletena, gotovo pa je, da je pat pozicija trajala dolgo časa – po eni strani je „Urad za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) vztrajal pri pogajanju z državo glede prevzema del s strani države, saj je šlo za precejšen strošek, po drugi strani tržaška prefektura ni hotela prevzeti odovornosti za dela, ki jih je cerkvena uprava že začela in jih naročila pri strokovnih izvajalcih. Dodatno težavo so predstavljale menjave na čelu župnije; v manj kot štirih letih so se zamenjali kar trije duhovniki.
Vozel je nazadnje presekal komisar prefekture (Commissario prefettizio) pri šempeterski občini, ki je podprl prizadevanja cerkvene uprave in zamisel o prevzemu del s strani vlade. „Komisariat za povračilo vojne škode“ (Commissariato per le riparazioni dei danni di guerra) v Trevisu je (6. januarja 1926) sprejel predlog pod pogojem, da bosta nova cerkev in zvonik takšna, kot sta bila pred uničenjem in da bo upoštevana že znižana stroškovna postavka pri odškodnini.
Potem ko so preverili ustreznost starih cerkvenih temeljev, se je končno bližal konec več kot sedemletnemu odlašanju. „Urad za obnovo“ (Ufficio Ricostruzioni) je pri inženirju Francescu Cacceseju naročil izdelavo zadnje v dolgi seriji cenitev (16. aprila 1927), ki jo je Komisariat v Trevisu odobril 17. oktobra istega leta. Izbrali so novo rešitev, ki se je izrazito prilagajala zmanjšanim finančnim zmožnostim; da bi zadovoljili nepoplačane projektante in se oddolžili za že izvršeno delo, je bilo treba od odškodnine, ki je znašala 558.000 lir, odšteti od 30 do 35 tisoč lir. S preostalim zneskom tako ni bilo mogoče postaviti cerkve predvojnih dimenzij. Sledili so tudi drugačnim estetskim razlogom – „kričečo okornost“ in „arhitekturno hibridnost“ stare zgradbe je nadomestila nova podoba „strogih in uglajenih linij romansko-lombardske arhitekture“, kar je stroškovno pomenilo 520.000 lir. Vizura stolpa zvonika, posebno njegova konica, je jasno spominjala na zvonik oglejske bazilike.
Po končanem razpisu so 25. aprila 1928 dela prisodili podjetju Costantino Costantini iz Gorice za končni znesek 350.122,50 lir (s 13-procentnim znižanjem osnovne cene na dražbi), ki se je zavezalo dokončati dela v petstotih dneh od podelitve koncesije (10. maja). Načrt, ki ga je podpisal direktor „Urada za obnovo“ inž. Vicenzo Quasimodo, je sodeč po značilnostih risbe moč pripisati Maksu Fabianiju. Cerkev naj bi postavili na istem mestu, kjer je stala stara. Enoladijska cerkev v novoromanskem slogu, s historicističnim pridihom in z značilno rdečo opeko, je bila orientirana proti jugu. V dnu prezbiterija je oltarna slika Guida Cadorina (1928), marmorni glavni oltar pa je delo Giovannija Battiste Novellija iz Gradišča ob Soči (1929/30).
Dela so bila za nekaj mesecev ustavljena zaradi izjemno slabega vremena (od decembra 1928 do marca 1929). Cerkev je 17. novembra 1929 slovesno posvetil goriški knezonadškof Frančišek Borgia Sedej; istega dne so izdelali zapisnik o predaji, ki je potrdil „zadovoljivo dovršitev“ del, ki so bila formalno zaključena čez mesec dni.

Inventarji in seznami: Stato patrimoniale ed economico della chiesa parrocchiale di s. Pietro Apostolo di San Pietro di Gorizia, ki ga je sestavil župnik Alfonz Berbuč (29. januar 1930); Elenco delle chiese e degli edifici ecclesiastici ..., ki ga je pripravil župnik Berbuč (11. avgust 1932); Inventario delle opere d’arte, vasi sacri, arredi, ..., (13. avgust 1932); Inventar cerkve sv. Petra apostola v Šempetru (Berbuč; 1. avgust 1935).

ACAG , Parrocchie oltre confine, Atti, b. 102-105, f. 104, San Pietro di Gorizia - Šempeter pri Gorici.

Literatura in splet.

L. MLAKAR, "La chiesa di San Pietro presso Gorizia", in «Borc San Roc» (2000) n. 12, pp. 53-62.